Ko smo mladi ne razmišljamo o zdravstvenih težavah, ki pridejo z leti. Tako sama nisem nikoli razmišljala, da mora nekdo nositi slušni aparat. Nikoli nisem rabila o tem razmišljati. Potem pa je prišel čas tudi zame. Opazila sem, da ne slišim več tako dobro, kot sem slišala včasih. Ne znam vam opisati občutka, ampak je tako čudno, kot da ne slišiš odkod prihaja zvok, zvok pa slišiš. Tako sem videla, da mi je tudi ponoči začelo piskati v ušesih in da bi bilo edino prav, da grem do zdravnika. Nikakor se nisem spravila, kajti bilo mi je tuje, da bi dobila slušni aparat. Nisem še bila pripravljena. Nisem mogla razumeti, da bi morala slušni aparat nositi vse dni. To me je motilo in zato me je bilo strah pregleda.

Potem pa se je zodilo to, da ko sem bila v družbi nisem več dobro slišala. Preveč je bilo zame zvokov in nisem točno razumela, kaj mi določeni ljudje pravijo. Ko sem videla, kolikokrat moram reči prosim, me je to precej prizadelo. Tako včasih nisem slišala, kaj se ljudje pogovarjajo in sem se enostavno delala, kot da slišim. To je bilo pa precej naporno, ker sem videla, da sem se začela izogibati velikim družbam. Ker pa sem človek, ki se želi družiti in imeti prijatelje, sem sklenila, da grem na pregled.

Slušni aparat- družabno življenje

Ko sem dobila slušni aparat, sem potrebovala cel mesec, da sem se navadila. Tako sem danes srečna, da ga imam in prav nič me ne moti, če sem v družbi. Lahko rečem, da slišim dobro in sem navajena nanj. Je pa res, da danes lahko rečem, da bi lahko šla že prej na pregled, ker danes vidim, da slušni aparat, ni nič takšnega, da se ga človek ne bi enostavno navadil, ker ti prinese olajšanje, ker spet slišiš.