Meni najbližja zobna ordinacija je zaprla svoja vrata

Bilo je hladno zimsko jutro. Zbudil sem se s hudim in neprijetnim zobobolom. Najprej sem mislil, da bo minilo, verjetno je bil samo občutek hladnega zraka, ki sem ga vdihnil. Toda bolečina je bila vse močnejša, kot da bi mi nekdo s kladivom udarjal po čeljusti. Bo treba k zobozdravniku.

Hitro sem se oblekel, vsak korak do avta je bil muka, vsak premik telesa je spodbudil novo bolečino. Najbližja zobna ordinacija , ki sem jo poznal je bila tri ulice vstran. S tresočimi rokami sem sedel za volan in se odpeljal. Ko sem parkiral sem ugotovil, da je ta zobna ordinacija nekoliko bolj zapuščena kot običajno. To me je kar zaskrbelo, pa sem vseeno stopil do vhodnih vrat kjer me je čakal hladan, pravzaprav mrzel tuš. Na vratih nalepljen velik bel list papirja, na katerem je pisalo do nadaljnjega zaprto. Bolečina je v tistem trenutku postala še hujša, morda zaradi razočaranja, da je ta zobna ordinacija zaprta. V glavi sem začel panično razmišljati, kam naj grem, kje je še kakšna zobna ordinacija. Pogledal sem na telefon in hitro poiskal najbližjo odprto zobno ordinacijo. A ker je bil vikend, jih je bila večina zaprtih. Le ena, ki je bila oddaljena skoraj pol ure vožnje, je bila odprta. Odpravil sem se nazaj v avto, bolečina pa mi je med tem že prinesla solze v oči. Zdelo se mi je, da čas počasneje teče kot običajno. Med vožnjo sem utišal še glasbo, ker je vsak zvok, vsaka vibracija avta le še stopnjevala neprijeten občutek. Ko sem končno prišel do te zobne ordinacije, je v njeni čakalnici že sedelo nekaj ljudi.

Bolečina me je skorajda zlomila, ko sem se moral usesti in čakati na vrsto. Minila je cela ura preden sem sedel na zobozdravniški stol, bolečina je bila že tako grozna, da sem se zleknil po stolu in sam pri sebi dejal, zdaj pa počni kar hočeš, samo, da ta bolečina že enkrat mine.…