Ko sem nazadnje obiskala zobozdravnika, mi je omenil, da bi bilo dobro, da naredim pregled pri ortodontu. Ni mu bil všeč moj ugriz. Seveda sem ga poslušala, vendar vseeno nisem razumela, zakaj mi to govori šele sedaj, ko pa k njemu na pregled hodim več let. Nisem mogla biti tiho in sem ga vprašala.
Zakaj ortodont po vseh teh letih?
Povedal mi je, da je pri meni že opazil napačni uriz, vednar ni bil tako očiten, kot pa je sedaj. Tako mi je bilo bolj jasno, zakaj je tako odreagiral. Povedal mi je, da danes že obstaja nevidni zobni aparat in da naj me ne bo nič strah. Priznam, da si zobnega aparata v teh letih nisem želela. Prav težko mi je bilo poklicati na telefonsko številko ortodonta. Nisem bila prepričana, če bom šla. Tako zelo me je motilo to, da ga do sedaj nisem nosila in da bi ga morala nositi sedaj v srednjih letih. Enostavno se mi ni dalo. Poklicala sem zaradi odgovornosti, ker vem, da pa bi si kasneje očitala, če bi se moj ugriz še poslabšal.
Ker so bile preko napotnice tako dolge čakalne dobe, jaz sem bila v srednjih letih, sem se odločila za samoplačniški pregled. Lahko vam povem, da sem dobila nevidni zobni aparat, čeprav sem se branila. Nisem imela izbire, če sem želela poskrbeti za svoj pravilni ugriz. Od vsega tega je bilo najlepše to, da sem kar hitro pozabila, da imam v ustih nevidni zobni aparat. Navadila sem se ga zelo hitro. Sedaj tečejo dnevi, tedni, meseci. Jaz hodim na preglede in vsakič upam, da mi bodo rekli, da gre nevidni zobni aparat dol in da ga ne potrebujem več. Resnično si to želim še vseeno. Čeprav me ne moti. Sem namreč človek, ki zelo težko sprejme kaj novega. Jaz in nevidni zobni aparat pa si ne bova nikoli blizu.